DRUŠTVO HRVATSKIH KNJIŽEVNIKA
Osnovano 1900.
Stanislav Petrović
Stanislav Petrović rođen je 8. rujna 1941. godine u Križanču (Hrvatsko zagorje). Osnovnu školu završio je u Vinici. U Čakovcu je završio Učiteljsku školu i Pedagošku akademiju. Pjesme pisane na kajkavskom dijalektu objavljuje nakon 1973. godine kada se po prvi put javlja u Međimurskom kalendaru (Bregi dragi). Nakon toga vrlo uspješno sudjeljuje na smotrama i recitalima kajkavskog pjesništva: u Zlataru (od1973.), u Zelini (od 1973....), Samoboru-recitali za zborske popevke- gdje je gotovo svake godine nagrađivan.
Zastupljen je u antologijama: “Antologija novije kajkavske lirike” (časopis “Kaj” 3-5/1975. uredio Mladen Kuzmanović), antologija “Ogenj reči” uredio Joža Skok (časopis “Kaj” 4-6/1986.), “Skupljena baština” uredio Stijepo Mijović Kočan (Školske novine 1993.) te u najnovijoj antologiji moderne kajkavske lirike 20. stoljeća “Rieči sa zviranjka” 1999. uredio Joža Skok, "Garestinski hortus verbi" 2012. Joža Skok, (Varaždinska književna hrestomatija). Zatim Hrvatski kajkavski pjesmotvor devedesetih “Zercalo horvacko” 1999. uredio Ivan Kutnjak.
Pjesme su mu tiskane u raznim listovima, časopisima, zbornicima: "Forum", “Zeleni bregi Zeline”, “Zvira rieč”, ”Reči rieč”, “Gesta” “Kaj”, “Ako”, “Marko Marulić”, "Međimurje”, ”Zrcalo”, ”Susret rieči”...
O njemu su pisali: dr Zvonimir Bartolić, Ljubica Duić, mr Ernest Fišer, dr Stjepan Hranjec, Božica Jelušić, dr Alojz Jembrih, dr Ivo Kalinski, dr Zvonko Kovač, Ivan Kutnjak, Mladen Kuzmanović, Božica Pažur, Denis Peričić, dr Joža Skok, prof. Dragutin Toma i dr.
Pjesme su mu i uglazbljivali: Antun Čelar, Vinko Glasnović, Ivo Lhotka Kalinski, Rudolf Matz, Stjepan Mikac, Zvonimir Prelčec, Lidija Bajuk ...
Ilustrirali i likovno uređivali zbirke: Ivan Lacković Croata, Frane Paro, Zlatko Kauzlarić –Atač, Robert Wrana, Boris Lisjak.
Likovno-poetske mape: Petrović—Paro, Glas zvun zemlje, 1982.; Petrović—Wrana, Puot brez znakov, 1999. Dobitnik je nagrade RSIZ-a za kulturu 1982. za zbirku “Glas zvun zemlje””, nagrada časopisa “Kaj”, ”Radio-Sljemena”, ”Večernjeg lista”, te mnogih recitala. Jedan je od osnivača književnog kluba “Reči rieč” u Čakovcu.
Član je DHK od 1986. godine.
• 1975. “Za nohti zemlja” - TIZ “Zrinski” Čakovec
• 1982. “Glas zvun zemlje" - TIZ “Zrinski” Čakovec
• 1987. “Križančice" - NIRO “Radničke novine”, prvo kolo biblioteke “Tri osmice”
• 1990. "Ogenj i žmah“ - NZ Matice Hrvatske Zagreb
• 1992. "Hrbet soncu" - TIZ “Zrinski” Čakovec
• 1999. "Puot brez znakov" - Matica Hrvatske, Čakovec
• 2003. "Mrtulova krila" - Nakladnička djelatnost Gradskoga vijeća, Čakovec, Biblioteka Insula
• 2005. "Ispričaji" - Nakladnička djelatnost Gradskoga vijeća, Čakovec, Biblioteka Insula
• 2012. "Zvoni od Barbare", zajednička zbirka "Zvoni & Vitar" Stanislav Petrović, Miroslav Sinčić - Kajkavsko spravišče, Zagreb, Biblioteka "KAJ & ČA: susreti", knjiga 6.
so bregi nie lagvi
Kaj ti znaš o bregaj
če niesi štibru nosil
dvie-tri vure daleč
če niesi vodu vozil
dvie-tri vure daleč
če niesi mrtve nosil
dvie-tri vure daleč
kaj ti znaš o bregaj
kaj ti znaš o bregaj
če niesi v lapor jalov kopal
od friške juterke do medle večerke
od črnoga žula do trdoga trtka
če niesi skupaj ze zemlo plakal
gda toča jo je trla
smodil črnec peronospora žrla
če niesi z rokaj sepa držal
gda je voda vdrla
kaj ti znaš o bregaj
gdo je videl sozo seljačku
na licu
rezmazanu šaku težačku
kak stenicu
je videl brieg
So bregi nie lagvi, gorica
bregi so spoved i hostija, betežnica
Bregi so trdi, bregi krvavi
Bregi so src siromašnih brieg
tri muoža
Zjutra idu trave klat
kulko lati
tulko smrti
cvietja kulko
smrti tulko
zjutra idu trave klat
rezali so travam vrate
rezali so travam vrate
rezali so travam vrate
saki čas si kosu brusi
saki čas si
saki čas si
saki čas si kosu brusi
još so one spale
a tri muoža tri mrzle kosetak so složno klale
rezale so travam vrate
rezali so travam vrate
rezali so travam vrate
kre mokre noge
zrušene
trave mrtve so dišale
kulko lati
tulko smrti
cvietja kulko
smrti tulko
a kose sklepane nabrušene
kak kace
v soncu so psikale
rezale so travam vrate
rezale so travam vrate
rezale so travam vrate
i ležale potlam z muoži
kre zajtreka
Glas zvun zemlje (1982)
se zemlja je
ka je bilo i ka je
zemlja je
i kaj buo
se zemlja buo i nič
ne bu se zgubilo
črna žuota črlena pepelnata pustača šudernata
peskovjača žvercna močvarica ilovica žmetna
zdena premrzla rahla vuhka i sipka laporasta
duoga kratka širuoka
oplojena prazna jaluvica škrta škrtica
smetliva neobdielana zapuščena vu dračje
kak lice človiečje
ona nie blato
človek je prašina njejna zmiešana
z vodu
v jednom falatu
zato nosi njejni obraz duhu i glas
držaje njejno klimavo
i staje
ledeno visuoko al i se nisko
vriedno bezvriedno
kajti se samo zemlja je
od štere živimo
al od štere bežimo
kaj ruoke nam bile biele čiste i mefke
gdo v šaki zemlju ne začuti
kak drgeče sramežlivo
i ne vidi najlepše tielo
žene
gda v njivu gledi
ne vidi
živlenje kruh i obraz svuoj
zemljeni
i nie moči nikam pobeči i nič ftrči
kaj se zemlje ne drži
kajti se zemlja je
ka je bilo i ka buo
se zemlja buo
i nič
nič ne bu se zgubilo
zakaj so mi trebale popievke
rieči na pienju
slečena misel
kak vieš na štriku z molcojedinami
spomini so vu vietru
spobrane slike po zagorju
kuot je hodilo detinjstvo
zakaj baš popievke
z ručaj na žulni pleči koš zemlje
žmeten kak se v jarku
ka oče na brieg
do zdravomarije
v kištri je sfrkana ležala suha kuorica
v hiški je samo griela želiezna pečika
v naša skrita tiela senja se vsadila
i čakala
ne znam kaj so mi trebale
otprilike tulka lieta na hilede
sončnih je glav odsiekano
dzaj moje hiže
a ja prvi puot nagjeni k zahajanju
čutim brezkončnu nuoč
nit iskre svetla nit suoza rose nit
nit misel nit rieč
se zbrisano
kaj ova rieč na pienju prigjena glava
bliskaju sekire vu zraku
one ne donašaju živlenje
one porajaju mrtve
bože
kaj so mi trebale te rieče
jesenski dešč vu sadovjaku
na oriehu vrana kak list crni
sprhjeni moker
spoda scureli
listi kak družina golobov na paši
i si so oker
od sevra je i baš fejst curi
v hiški sem i kurim
vu želieznoj pečiki
strielaju se suoki gacije
vu lončeku zemljenom čaj od šipka
z medom miešam
i slivofkom
tie žmah čaja zmisli me naviek
na očo vu svetiešnoj oblieki
gda k meši odhaja
gible se toplina i pavučina
spoda prosnic
i nekak se kak senja je
ono zvuna z ovo znutra
ovo denes z ono zdavja
mieša se
anedelaje i baš fejst curi
zvuna čuju se zvoni svetoga antuna
a na oriehu vrana kak crni list moker izda se drži
popis članova