Stanislav Petrović

Društvo hrvatskih književnika Članovi društva Stanislav Petrović

Članovi društva

Stanislav Petrović

Stanislav Petrović rođen je 8. rujna 1941. godine u Križanču (Hrvatsko zagorje). Osnovnu školu završio je u Vinici. U Čakovcu je završio Učiteljsku školu i Pedagošku akademiju. Pjesme pisane na kajkavskom dijalektu objavljuje nakon 1973. godine kada se po prvi put javlja u Međimurskom kalendaru (Bregi dragi). Nakon toga vrlo uspješno sudjeljuje na smotrama i recitalima kajkavskog pjesništva: u Zlataru (od1973.), u Zelini (od 1973....), Samoboru-recitali za zborske popevke- gdje je gotovo svake godine nagrađivan.  Zastupljen je u antologijama: “Antologija novije kajkavske lirike” (časopis “Kaj” 3-5/1975. uredio Mladen Kuzmanović), antologija “Ogenj reči” uredio Joža Skok (časopis “Kaj” 4-6/1986.), “Skupljena baština” uredio Stijepo Mijović Kočan (Školske novine 1993.) te u najnovijoj antologiji moderne kajkavske lirike 20. stoljeća “Rieči sa zviranjka” 1999. uredio Joža Skok, "Garestinski hortus verbi" 2012. Joža Skok, (Varaždinska književna hrestomatija). Zatim Hrvatski kajkavski pjesmotvor devedesetih “Zercalo horvacko” 1999. uredio Ivan Kutnjak.  Pjesme su mu tiskane u raznim listovima, časopisima, zbornicima: "Forum", “Zeleni bregi Zeline”, “Zvira rieč”, ”Reči rieč”, “Gesta” “Kaj”, “Ako”, “Marko Marulić”, "Međimurje”, ”Zrcalo”, ”Susret rieči”... O njemu su pisali: dr Zvonimir Bartolić, Ljubica Duić, mr Ernest Fišer, dr Stjepan Hranjec, Božica Jelušić, dr Alojz Jembrih, dr Ivo Kalinski, dr Zvonko Kovač, Ivan Kutnjak, Mladen Kuzmanović, Božica Pažur, Denis Peričić, dr Joža Skok, prof. Dragutin Toma i dr.  Pjesme su mu i uglazbljivali: Antun Čelar, Vinko Glasnović, Ivo Lhotka Kalinski, Rudolf Matz, Stjepan Mikac, Zvonimir Prelčec, Lidija Bajuk ...  Ilustrirali i likovno uređivali zbirke: Ivan Lacković Croata, Frane Paro, Zlatko Kauzlarić –Atač, Robert Wrana, Boris Lisjak. 
Likovno-poetske mape: Petrović—Paro, Glas zvun zemlje, 1982.; Petrović—Wrana, Puot brez znakov, 1999. Dobitnik je nagrade RSIZ-a za kulturu 1982. za zbirku “Glas zvun zemlje””, nagrada časopisa “Kaj”, ”Radio-Sljemena”, ”Večernjeg lista”, te mnogih recitala. Jedan je od osnivača književnog kluba “Reči rieč” u Čakovcu. 
Član je DHK od 1986. godine.

• 1975. “Za nohti zemlja” - TIZ “Zrinski” Čakovec
• 1982. “Glas zvun zemlje" - TIZ “Zrinski” Čakovec
• 1987. “Križančice" - NIRO “Radničke novine”, prvo kolo biblioteke “Tri osmice”
• 1990. "Ogenj i žmah“ - NZ Matice Hrvatske Zagreb
• 1992. "Hrbet soncu" - TIZ “Zrinski” Čakovec
• 1999. "Puot brez znakov" - Matica Hrvatske, Čakovec
• 2003. "Mrtulova krila" - Nakladnička djelatnost Gradskoga vijeća, Čakovec, Biblioteka Insula
• 2005. "Ispričaji" - Nakladnička djelatnost Gradskoga vijeća, Čakovec, Biblioteka Insula
• 2012. "Zvoni od Barbare", zajednička zbirka "Zvoni & Vitar" Stanislav Petrović, Miroslav Sinčić - Kajkavsko spravišče, Zagreb, Biblioteka "KAJ & ČA: susreti", knjiga 6.

so bregi nie lagvi

Kaj ti znaš o bregaj

če niesi štibru nosil

dvie-tri vure daleč

če niesi vodu vozil

dvie-tri vure daleč

če niesi mrtve nosil

dvie-tri vure daleč

kaj ti znaš o bregaj

če niesi v lapor jalov kopal

od friške juterke do medle večerke

od črnoga žula do trdoga trtka

če niesi skupaj ze zemlo plakal

gda toča jo je trla

smodil črnec peronospora žrla

če niesi z rokaj sepa držal

gda je voda vdrla

kaj ti znaš o bregaj

gdo je videl sozo seljačku

na licu

rezmazanu šaku težačku

kak stenicu

je videl brieg

So bregi nie lagvi, gorica

bregi so spoved i hostija, betežnica

Bregi so trdi, bregi krvavi

Bregi so src siromašnih brieg

tri muoža

Zjutra idu trave klat

kulko lati

tulko smrti

cvietja kulko

smrti tulko

zjutra idu trave klat

rezali so travam vrate

saki čas si kosu brusi

saki čas si

saki čas si kosu brusi

još so one spale

a tri muoža tri mrzle kosetak so složno klale

rezale so travam vrate

rezali so travam vrate

kre mokre noge

zrušene

trave mrtve so dišale

kulko lati

tulko smrti

cvietja kulko

smrti tulko

a kose sklepane nabrušene

kak kace

v soncu so psikale

rezale so travam vrate

i ležale potlam z muoži

kre zajtreka

Glas zvun zemlje (1982)

se zemlja je

ka je bilo i ka je

zemlja je

i kaj buo

se zemlja buo i nič

ne bu se zgubilo

črna žuota črlena pepelnata pustača šudernata

peskovjača žvercna močvarica ilovica žmetna

zdena premrzla rahla vuhka i sipka laporasta

duoga kratka širuoka

oplojena prazna jaluvica škrta škrtica

smetliva neobdielana zapuščena vu dračje

kak lice človiečje

ona nie blato

človek je prašina njejna zmiešana

z vodu

v jednom falatu

zato nosi njejni obraz duhu i glas

držaje njejno klimavo

i staje

ledeno visuoko al i se nisko

vriedno bezvriedno

kajti se samo zemlja je

od štere živimo

al od štere bežimo

kaj ruoke nam bile biele čiste i mefke

gdo v šaki zemlju ne začuti

kak drgeče sramežlivo

i ne vidi najlepše tielo

žene

gda v njivu gledi

ne vidi

živlenje kruh i obraz svuoj

zemljeni

i nie moči nikam pobeči i nič ftrči

kaj se zemlje ne drži

kajti se zemlja je

ka je bilo i ka buo

se zemlja buo

i nič

nič ne bu se zgubilo

zakaj so mi trebale popievke

rieči na pienju

slečena misel

kak vieš na štriku z molcojedinami

spomini so vu vietru

spobrane slike po zagorju

kuot je hodilo detinjstvo

zakaj baš popievke

z ručaj na žulni pleči koš zemlje

žmeten kak se v jarku

ka oče na brieg

do zdravomarije

v kištri je sfrkana ležala suha kuorica

v hiški je samo griela želiezna pečika

v naša skrita tiela senja se vsadila

i čakala

ne znam kaj so mi trebale

otprilike tulka lieta na hilede

sončnih je glav odsiekano

dzaj moje hiže

a ja prvi puot nagjeni k zahajanju

čutim brezkončnu nuoč

nit iskre svetla nit suoza rose nit

nit misel nit rieč

se zbrisano

kaj ova rieč na pienju prigjena glava

bliskaju sekire vu zraku

one ne donašaju živlenje

one porajaju mrtve

bože

kaj so mi trebale te rieče

jesenski dešč vu sadovjaku

na oriehu vrana kak list crni

sprhjeni moker

spoda scureli

listi kak družina golobov na paši

i si so oker

od sevra je i baš fejst curi

v hiški sem i kurim

vu želieznoj pečiki

strielaju se suoki gacije

vu lončeku zemljenom čaj od šipka

z medom miešam

i slivofkom

tie žmah čaja zmisli me naviek

na očo vu svetiešnoj oblieki

gda k meši odhaja

gible se toplina i pavučina

spoda prosnic

i nekak se kak senja je

ono zvuna z ovo znutra

ovo denes z ono zdavja

mieša se

anedelaje i baš fejst curi

zvuna čuju se zvoni svetoga antuna

a na oriehu vrana kak crni list moker izda se drži

preminuli članovi

DRUŠTVO HRVATSKIH KNJIŽEVNIKA

Članovi društva